pa potegnimo črto...

all in all, letos je blo uspešno leto pa naj kdo reče, kar hoče. seveda so bli porazi, to mora bit. drugače najbrž ne bi blo tak zanimivo, dinamično :D pa spet prihaja čas, ko si zadam/o nove cilje in napišemo seznam "obljub" (o, šit...še en seznam več!). jaz pravim, screw that...take one day at the time, dugač se nam lahko še umre! to je totalna bedarija. zakaj bi si mogli ravno ob koncu koledarskega leta nardit nek plan za naprej? sej leto se lahko konča za vsakega drugače...pa dost o tem...mene je k pisanju bolj spodbudilo neko sporočilo, ki najbrž v prvotnem planu ni bilo namenjeno meni. razmišljam, zakaj je treba izmenjavat neke puhlice in se en drugemu lepo smejat, če nam pa ni do tega. kolk časa in živcev bi si prišparali, če bi se vsi malo zgledovali po moji Zali, ki kar dokrito pove, da "s tabo se ne bom pogovarjala, ker mi nisi všeč." bi blo pa zanimivo to dejansko enkrat preizkusit, ker tega noben ne bi pričakoval :D no...v tem letu mam idealno priložnost to preizkusit. se bo pa s tem posredno tudi krog kofetkarjev najbrž kar konkretno skrčil.tak pač je!:)
pa očitno je ta predpraznični čas kriv, da spet intenzivno tazmišljam o The Poletju in tebi...vedno bolj me vleče nazaj v to, kar sma takrat bli in spraševanje, kaj, če...kaj, če? verjetno sem letos po dolgem času osamljena. najbrž bo to...ker je to zame novo, to pogrešanje. tudi zato, ker sem že čez poletje potegnala črto in si na novo naredla neko "lestvico" oseb, ki dejansko jih mam v srcu. teh je kar naenkrat zelo malo. in prav se mi zdi, da je tak. vsaj vem, kdo kam spada...ampak tebe pa ne morem dat ven pa če se še tako trudim. vedno bolj se vrača tisti isti občutek pa vem, da je malo brezveze. rada bi nazaj, rada bi te vprašala, če ti še tudi to čutiš...rada bi to spet znala s pogledom povedat, besede znajo preveč bolet. še ena priložnost, da to naredim v prihajajočem letu. uff...če bom upoštevala vse, bo 2012 kar prelomno (spet)...pa bi rada eno leto mogoče malo več miru...da ne bo glava tolko premlevala. no, bomo vidli!

one of those days...

ko čakaš na nekoga, da se prijavi na fb/msn...pa se ne.and your heart breaks just a little bit each time...
ampak gupec jaz, še kr čakam:)
jooj...nabere se vsake tolko časa tolk enih zadev, ki jih morš nekam dat, napisat...druge neprostovoljne aktivnosti so mi nekaj časa okupirale možgane, da misli niso mele placa...zej ko sm se jih malo znebila, se mi zdi, da so kr poletele in so če vedno neurejene in kr švigajo mimo, ne da bi jih predhodno mogla malo popredalčkat in prežvečit in neuporabne zavrečt al zbrisat.dobivam take smešne signale, da tut jaz ne vem več, kaj naj si mislim...pa si po eni strani želim, da bi blo res, po drugi pa boljš, da ne...če bi blo res, bi si tut jaz mogoče spet upala gumpecu spustit blizu in se prepustit.že tak dolgo nisem...pogrešam že malo vse okol tega. mogoče pa je vse to zaradi tega, ker se spet bliža tisti dan v letu, ki ga ne maram preveč. na ta dan me vedno neka žalost zagrabi in razmišljam o tem, kaki dan si želim in s kom bi rada bla...pa ni tak.
mogiče pa bo takoj naslednji dan že boljše...ker bo mimo in bo spet navaden sedmi februar :D
še nina pravi, da sem smotana, da si ne upam bolj blizu in da dobro skrivam..če pa ne vem, kak se lotit.že malo iz vaje al kaj...bo opazovala kot nepristranski opazovalec celotno zadevo in bo poročala.potem pa v skladu s tem ukrepam.skor bedno, da rabiš nekoga tretjega, da ti pove, kak zadeve stojijo...
mogoče bo pa res naslednji dan vse po starem...sej pravim, maybe it's just one of those days...

bliskavica totalna...

Pride dan, ko prav moraš svoje švigajoče misli nekam napisat...najbolš je napisat, jih še vedno lahko zbrišem, dodam, uredim...izrečenih ne morem in včasih je dobro popravit/spremenit to, kar se dejansko dogaja v glavi..nekam pa jih morm dat, ker v glavi ni več prostora zanje. In se mi zdi, da se mi bo zdajzdaj napihnala in jo bo razneslo in se bojo moje misli raztrosle povsod in bojo vsem na očeh...kar pa ni najboljš, da vidijo vse, kar se tam not na temnem dogaja. Pol pa umikam pogled in farbam, ker se bojim da bom preveč očitna. Pa si po eni strani želim, da bi bla očitna, da bi povedla, da bi kričala...Pa spet raje ne bi...Medtem ko se glava pa srce kregata, je pa že tak konc dneva in mora glava priznat zmago srcu in mi potem zadnja misel zaziblje dih nekam pod palmice na pivo...Ah, ja...
Nabliskana pa tak...od premalo spanja, od ustvarjanja seminarskih, od sončka, od spritea...