Pride dan, ko prav moraš svoje švigajoče misli nekam napisat...najbolš je napisat, jih še vedno lahko zbrišem, dodam, uredim...izrečenih ne morem in včasih je dobro popravit/spremenit to, kar se dejansko dogaja v glavi..nekam pa jih morm dat, ker v glavi ni več prostora zanje. In se mi zdi, da se mi bo zdajzdaj napihnala in jo bo razneslo in se bojo moje misli raztrosle povsod in bojo vsem na očeh...kar pa ni najboljš, da vidijo vse, kar se tam not na temnem dogaja. Pol pa umikam pogled in farbam, ker se bojim da bom preveč očitna. Pa si po eni strani želim, da bi bla očitna, da bi povedla, da bi kričala...Pa spet raje ne bi...Medtem ko se glava pa srce kregata, je pa že tak konc dneva in mora glava priznat zmago srcu in mi potem zadnja misel zaziblje dih nekam pod palmice na pivo...Ah, ja...
Nabliskana pa tak...od premalo spanja, od ustvarjanja seminarskih, od sončka, od spritea...
